Skupaj je bolje. Skupaj smo močnejši. V skupnosti je moč. Smrtonosni virus, ki je povezal svet

Sredi decembra lani, ko smo se vsi pripravljali na novo leto 2020 in nestrpno pričakovali začetek novega desetletja, smo v medijih zasledili, da so v Vuhanu na Kitajskem zaznali več primerov pljučnic, za katere so kmalu potrdili, da ne gre za običajne pljučnice, temveč, da je povzročitelj te respiratorne okužbe nek, do sedaj nepoznan koronavirus SARS-CoV-2. Takrat se nam niti v sanjah ni dozdevalo, da bo bolezen COVID 19 v manj kot v treh mesecih prerasla v pandemijo. COVID 19 se je po svetu razširil čisto nepričakovano, prišel je izza ovinka in dobil nas je povsem nepripravljene.

Kaj pa sedaj? Kaj moramo narediti? Kakšni so znaki te bolezni? Kako moramo ukrepati? Kako organizirati vsakdan otroka/družine? Kako svoj ritem?… so bila vprašanja s katerimi se je začel ukvarjat ves svet. Ukrepi za zajezitev tega hitrega in smrtonosnega virusa so se z dneva v dan zaostrovali in sredi marca je tudi naša vlada sprejela odločitev, ki je močno zarezala v življenja vseh nas.

#ostanidoma #ostanizdrav sta postali mantri vse globalne skupnosti.

In seveda, tudi mi smo pred tremi tedni starše naše velike družine Preprostomontessori, torej vse naše družine Gorenjske in Vrhniške hiše otrok, obvestili, da bomo zaradi razglašene pandemije tudi mi zaprli obe naši hiši otrok. Prosili smo jih, naj vse, čisto vse, kar ima otrok v vrtcu svojega, vzamejo domov, da bomo lahko generalno očistili in razkužili hiši.

Če sem iskrena je bil pogled, ko so tistega petka 13. 3.2020, ti mali človečki z vrečami večjimi od njih odhajali iz hiše, srce parajoč. Nekateri otroci so v tednu pred tem postopno skušali doumeti zakaj si morajo sedaj tako zelo temeljito in tako pogosto umivati roke in pri tem jih še vzgojiteljica vsakokrat prekontrolira, nujno kašljati v rokav, zakaj ni dobro da se družijo s svojimi starimi starši, z vrstniki ipd. A najmlajši niso mogli razumeti zakaj mora vse svoje ljube stvari odnesti domov in da v ponedeljek ne bo mogel priti v vrtec.

Zelo na hitro nam je bil odvzet osebni stik s sorodniki, s prijatelji, s sodelavci, s sosedi,… z našimi vsakdanjim referenčnimi točkami. Odvzet nam je bil občutek varnosti in znašli smo se v fazi negotovosti, strahu…

In tako se vsakodnevno po vsem svetu spopadamo z isto situacijo, ki vpliva na vse nas.

V teh negotovih in težkih časih pandemije je normalno in “v redu” doživljati veliko čustev in reakcij.
Priznam, včasih, še posebno v tako zahtevni in težki situaciji v kakršni smo se znašli zdaj, se počutim prav privilegirano, da smo del globalne skupnosti Montessori. Skupnost, ki si prizadeva podpreti blaginjo človeštva, ne glede na okoliščine ali ovire, s katerimi se srečuje.

https://montessori150.org/index.php/maria-montessori/montessori-quotes

Vsakdo ima v tem času pomembno vlogo in skupaj lahko spremenimo življenje svojih bližnjih, družin, skupnosti in tudi širše.

Globalna povezanost skozi prizmo Montessori

Če, človek nima izkušnje in spoznanja, da je ves univerzum v soodvisnosti in je vsako živo bitje, torej tudi vsak od nas, pomembne delček te enkratne celovitosti, težko doume kako pomembno je delovanje vsakega posameznika v tej celovitosti, kako močno vplivamo drug na drugega in kako pomembno je, da se počutimo kot pomemben del univerzalne skupnosti, ki gradi celoto. Le na ta način bo človeštvo sposobno vzdrževati trajnost naše družbe, našega planeta.

Maria Montessori (mimogrede, letos praznujemo njeno 150 letnico- rojena 31.avgusta 1870), je bila prepričana, da je glavna naloga izobraževanja, podpirati naravni razvoj človeka od rojstva do zrelosti, ki otrokom omogoča, da v najboljši meri razvije vsa človeška nagnjenja in postane ustvarjalna, moralna osebnost, osebnost, ki bo sposobna doumeti moč skupnosti in solidarnosti, da postane spreminjajoči se element družbe, ki vodi v harmoničen in miren svet.

Med leti 2. svetovne vojne, je Maria Montessori preživela v hišnem priporu v Indiji, poletja v kraju Kodaikanal v hribovju Indije. V tistem času je veliko razmišljala, pisala in izobraževala. Ta izkušnja jo je usmerila v razmišljanje o naravi odnosov med vsemi živimi bitji. Ta močan občutek, to lastno izkušnjo je razvijala do konca svojega življenja in jo montessorianci poznamo kot kozmična vzgoja, pedagoški pristop druge razvojne faze ( od 6-12 let-pa o tem kdaj drugič).

In 1940, when India entered World War II, Montessori and her son were interned as enemy aliens in India, Maria was allowed to conduct training courses. Sixteen courses were conducted during this time, creating a very strong base for her Cosmic Education here. https://recondito.org/2017/07/24/kodaikanals-montessori-school/

Zavzemala se je za ”izobraževanje kot pomoč življenju”, ta pa zahteva psihično in fizično pot. Pomembna je seznanitev s skupnostjo (na začetku z matično skupnostjo-družino), narodom in svetom. Sicer otrok ne more postati kultiviran, senzibilen, empatičen, ki se je sposoben spoprijemati z vprašanji, ki presegajo lastno kulturo in preživetje.

Če, človek nima izkušnje in spoznanja kozmične vizije, da je ves univerzum v soodvisnosti in je vsako živo bitje, torej tudi vsak od nas, pomembne delček te enkratne celovitosti, težko doumi kako pomembno je delovanje vsakega posameznika v tej celovitosti, kako močno vplivamo drug na drugega in kako pomembno je, da se počutimo kot pomemben del univerzalne skupnosti, ki gradi celoto. Le na ta način bo človeštvo sposobno vzdrževati trajnost našega planeta.

Če ne danes, kdaj potem, je potrebna vzgoja, ki bo vodila človekovo osebnost k prepoznavanju človeške veličine. Pripraviti moramo človeka na novo obdobje. Otroka s konstruktivno močjo in ljubeznijo. Ljubezen je cement, ki drži skupaj kozmos. To ni utopija, ljudje imamo moč.
In če ima otrok dobro izkušnjo sobivanja z drugimi in če lahko sam kaj prispeva k srečnejšemu bivanju v skupnosti, potem bo pripravljen dati svoj prispevek za mir, kjer mir ni le nasprotje vojne, ampak naravna drža družbe, ki se zaveda svojih potencialov in ko človeštvo prehaja na boljšo raven.

Minili so že trije tedni, ko smo vsi doma. V tem burnem in zelo posebnem času, smo sicer večina med nami še zdravi in varni. Seveda pa so naše misli povezane tudi z vsemi tistimi, ki trpijo ali poznajo ljudi, ki trpijo zaradi te smrtonosne bolezni, z vsemi zdravstvenimi delavci, ki se borijo z njo in tudi zaradi njenega gospodarskega vpliva, ki ni zanemarljiv in bo mnogim prinesel težke čase.

Verjetno se bo v bližnji prihodnosti (vsaj tako si želimo) virus nekoliko umiril, preventivni ukrepi se bodo postopno zmanjševali in zdelo se nam bo, da je spet tako kot je bilo. Na drugi strani pa se bomo morali spoprijeti s težavami, s posledicami. Vsi se zavedamo, da bodo še nekaj časa opazne gospodarske posledice, hkrati pa se moramo zavedati, da bo ta čas pri mnogih pustil tudi čustvene rane. Ne smemo zanemariti, da imajo otroci sedaj ravno tako skrbi, da čutijo negotovost, strah.

Skupaj se bomo morali spoprijeti z vsemi temi težavami. S trdnostjo, ustvarjalnostjo bomo uspeli.

Ljudje imamo izjemno naravno potrebo po združevanju, po fizični bližini. Ta nam je sedaj odvzeta, zato je še toliko bolj pomembno, da smo skupaj, da ostajamo povezani na načine, ki nam jih ponuja sodobni čas.

 

 

Pred nami je izziv… je naša enkratna priložnost – pomagati drug drugemu, pomagati naravi in se spet kot družba postaviti na noge. Vsi.
Skupaj je bolje. Skupaj smo močnejši. V skupnosti je moč.

 

Eda Šteblaj
za skupino Preprostomontessori

Objavljeno v