Program

Program montessori temelji na zakonitostih pedagogike, ki jo je oblikovala  italijanska zdravnica Maria Montessori.

Svoje življenje in delo je posvetila otrokom. Njen pedagoški koncept se imenuje  ”POMOČ NARAVNEMU RAZVOJU OTROKA”, in je za današnji čas zelo aktualen.

 

»Otroci so tisti, ki so me vsega naučili.«

Metoda, kot tudi naše delo temelji  na otrokovih razvojni potrebah in svobodi znotraj meja.

Otroci so razporejeni v starostno heterogene ali kombinirane skupine.

Heterogena sestava otrok v skupini je pomemben vidik vzgoje montessori, saj otroke postavlja v naraven odnos z vrstniki.

Skupine so sestavljene tako, da je med mlajšimi in starejšimi otroki vsaj tri leta razlike. Tako otrok dobi izkušnjo biti v skupini najmlajši (pusti, da mu starejši pomagajo, se zgleduje po večjih, si želi, da bi znal to, kar znajo večji), biti v skupini srednji (to je čas razcveta, ko se posveti sebi, svojim sposobnostim, išče svoj prostor med vrstnik) in biti v skupini najstarejši (daje zgled mlajšim, jim pomaga, in sicer z veseljem in ljubeznijo; zaveda se, da je njegov zgled mlajšim zanimiv – biti voditelj z odgovornostjo je pomembna izkušnja starejših v skupini).

deklica

CILJI vzgoje montessori

» Pomagaj mi, da naredim sam« (M. Montessori)

Značilnost pedagogike Marie Montessori izhajajo iz spoznanja, da je vsak otrok individum že od prvega trenutka. V otroštvu se postavljajo temelji njegove osebnosti. Zato je vzgoja Montessori “pomoč življenju”.

Cilji vzgoje Montessori:

  • spodbujanje samostojnosti, samodiscipline in samospoznavanja;
  • spodbujanje veselja do učenja in raziskovanja;
  • spodbujanje spoštovanja do sebe, soljudi in okolja;
  • razvijanje sposobnosti prepoznavanja potreb, odločanja in reševanja težav;
  • spodbujanje veselja do učenja in raziskovanja;
  • spodbujanje spoštovanja do sebe, soljudi in okolja;
  • pridobivanje znanja in drugih spretnosti potrebnih za uspešno izobraževalno pot.
  • Vzgoja za mir je končni cilj pedagogike montessori.  Če ima otrok dobro izkušnjo sobivanja z drugimi, če je zadovoljen in srečen in če lahko sam kaj prispeva k srečnejšemu bivanju v skupnosti, potem bo pripravljen in bo želel sodelovati z drugimi pri ustvarjanju boljšega sveta.

Naša glavna skrb je razvoj občutka pripadnosti skupnosti, sobivanja v njej in prispevek posameznika k dobremu počutju vseh v določeni skupnosti.

Življenje v skupnosti – življenje v hiši otrok daje mnogo priložnosti za prijateljstvo,   medsebojne odnose, razvoj čuta za druge, za učenje sodelovanja (v heterogenih skupinah dobijo otroci izkušnjo, kako prositi, pomagati, obenem jim pomaga ustvariti občutek za družino). V pripravljenem okolju sta izpostavljena sodelovanje in čut za sočloveka.

Socialno življenje – gre za pomemben vidik vzgoje v vrtcih montessori,  saj sta v njih zelo cenjena občutljivost do posameznika, spoštovanje potreb in posebnosti drugega ter povezanost med vsemi, ki prebivamo v hiši otrok.

Pomembno je, da odrasli znamo podpirati in spremljati kompleksnost socialnih odnosov. Ker otrokom ni prirojeno znanje o tem, zakaj in kdaj se pozdravimo, kaj ponudimo ali npr.: kako si obrišemo nos, se tega učijo v vrtcu kot del socialnega učenja. S starostjo jih spodbujamo, da se veselijo različnosti, zavedajo razlik v kulturah in jih enakovredno spoštujejo.

Naučijo se tudi opazovati, kdaj kdo potrebuje pomoč, in predvsem, da nihče ni premajhen, da bi bil koristen.

OSNOVNE ZNAČILNOSTI programa montessori v Gorenjski  in Vrhniški hiši otrok

”Ne iščite mojih nasvetov, ne iščite v metodi rešitev vzgojnih težav, ampak glejte otroka, sledite otroku.” (M. Montessori)

To priporočilo Montessorijeve smo si vzgojitelji izbrali, kot moto, kateremu želimo slediti ob delu z otroki.

Za to bo velika teža našega dela usmerjene v opazovanje posameznega otroka, pripravi vzgojnega načrt za posameznega otroka, še posebno za tiste, za katere bomo opazile, da potrebujejo še posebno pozornost (npr. glede na stopnjo razvoja socialna šibkost, kratkotrajna koncentracija…..).

Naš cilj je, da dejavnosti v hiši otrok odražajo vsakdanje življenje in odgovorijo na otrokovo močno potrebo po posnemanju opravil odraslih. V okolju so pripravljene dejavnosti iz različnih področij življenja, ki so otroku blizu in v njem vzbujajo zanimanje. Prizadevali si bomo, da bo otrok zrasel v ustvarjalno osebo, ki se v polnosti zaveda sebe, soljudi in sveta okoli sebe.

Pomagali mu bomo razviti lastnosti kot so samostojnost – zdrava samopodoba, ljubezen do soljudi, ljubezen do dela in učenja, notranja motivacija, vztrajnost, koncentracija, notranja disciplina in red.

PRIPRAVLJENO OKOLJE

Pri pripravi okolja sledimo značilnosti posameznega razvojnega obdobja:

Skupina prvega starostnega obdobja:

Otrokov razvoj se v prvih letih osredotoča na učenje samostojnosti. Odgovarjajoče vzgojno okolje podpira to naravno težnjo otroka in mu omogoča, da bo postajal samostojen in zato samozavesten.

To je obdobje intenzivnega zanimanja za jezik, velike potrebe po redu ter samostojne skrbi zase (hranjenje, pitje, oblačenje, odvajanje od plenic)

Področja v pripravljenem okolju so: groba in senzomotorika, finomotorika, vsakdanje življenje, jezik, in umetnost.

Skupina drugega starostnega obdobja :

Otrokov um postopoma prehaja iz nezavednega srkanja okolja (srkajoči um), v zavedno posnemanje. V ospredju je razumski razvoj.  Otrok postane pravi mali delavec. Zato je v okolju mnogo različnih pripomočkov za igro in razvoj na vseh področjih (vsakdanje življenje, zaznavanje, matematika, jezik, znanost in umetnost, gibanje), s pomočjo katerih lahko otrok odgovori svojim trenutnim notranjim impulzom in preko lastnega dela pride do novih spoznanj in s tem pridobiva na razvoju koncentracije, postaja samozavestnejši, samostojen, samodiscipliniran.

Pri pripravi vzpodbudnega okolja za otroka, posvečamo posebno pozornost drži odraslega.

Odrasel naj bi bil umirjen, veder, znal opaziti pri ljudeh in stvareh dobro plat, sposoben sklepati kompromise, imel svoje mnenje in znal sprejemati mnenja drugih, bil naj bi zgled človečnosti.

Vzgojitelj je vezni člen med otrokom in okoljem. Vsakega otroka skrbno opazuje, da bi prepoznal njegove trenutne notranje potrebe (občutljiva obdobja), skrbno pripravlja okolje, ga neguje in prilagaja trenutnim potrebam posameznika in skupine. Poleg tega usmerja dejavnost in otroka spodbuja, vendar pa je otrok tisti, ki se uči in je s pomočjo same dejavnosti motiviran, da pri njej vztraja. Vzgojitelj otroka razume, pozna njegove razvojne značilnosti in občutljiva obdobja. Je odprt in pripravljen pomagati tudi otrokovi družini v zvezi z vzgojo in napredkom njihovega otroka.

Vzgojiteljeva glavna naloga je pomagati otroku, da se v miru vključi in  opravlja dejavnosti v vrtcu (normalizacija) ter da izbrano dejavnost opravi zbrano in vztrajno (koncentracija).

Vzgojiteljevo vodilo je misel M. Montessori: »Pomagaj mi, da naredim sam.«

INDIVIDUALNI PRISTOP
Središče vzgoje Montessori je individualni pristop – delo. Umirjenost izhaja ravno iz tega, ker ima otrok možnost izbrati materiale, ki ga v določenem obdobju zanimajo. Z njimi lahko dela tako dolgo, kolikor časa ima potrebo po tem oziroma, dokler ne osvoji določene spretnosti. Individualni pristop sledi otrokovi potrebi, da dela na temelju samotivacije ter v lastnem ritmu in tempu.
Na polici je samo po en primerek vsakega materiala. Tako se otroci ne primerjajo med seboj in napredujejo v lastnem ritmu in tempu. Delajo posamično ali po medsebojnem dogovoru v manjših skupinah (po tem imajo večjo potrebo večji otroci, manjšim zadošča že, da delajo za isto mizo).