Naša zgodba

Kako naj začnemo našo zgodbo?

Kadar otrok praznuje, mu v montessori vrtcih povemo zgodbo o njem. Res lepo je medtem opazovati ta par žarečih oči. Najbolje je, da torej začnemo kar v našem stilu! :)

Že dolgo, dolgo tega, ko še nismo imeli vsak svojega mobilca, je bilo posejano eno malo, a močno seme. Nismo se še poznali med seboj, a v sebi smo že prepoznavali glasove, ki so nas vabili na pot k otrokom. Tako smo se vsak v svoji »maternici« na to poslanstvo po svoje pripravljali, rastli in se razvijali. Eni smo na začetku svoje poti za nekaj časa pokukali tudi v javne šole in vrtce, kjer nismo našli svojega mesta, a smo s seboj odnesli prepotrebne izkušnje. Drugi so posegali po živih barvah in drugih orodjih in razvijali svoje spretnosti in domišljijo, kot bi vedeli, da bo nekega dne še kako potrebna in uporabna za skupno dobro. Živahno smo »pobrcali«, ko smo slišali za Mario Montessori. Vse smo želeli vedeti o njej. Navduševali so nas prizori otrok, ki so si po eno uro z veliko pene umivali roke, z domiselno tablo seštevali čisto prave račune, izdelovali velike zemljevide sveta,… To je bil pravi obrat, skoraj smo bili že pripravljeni na rojstvo. Pa smo se ponovno podali na pot izobraževanja, kjer smo kot otroci srkali vse, kar so nam ljubeznivi predavatelji povedali, pisali smo si priročnike z opisi materialov in njihovimi načini dela, izdelovali smo materiale in z veliko lakoto brali knjige. Nismo se naveličali. Nekateri smo se lotili še nadaljnjega študija, vselej pa smo v en glas pritrjevali, da ni prav noben trud zaman, da ničesar ne delamo le zato, da bo narejeno, ampak, ker bomo to potrebovali. Prve izkušnje smo pridobivali na različnih koncih. Ne le za knjigami, pred računalniki, za platnom, v delavnicah, na skakalnicah, na potovanjih, z delom v različnih montessori vrtcih in z ustanavljanjem novih, ampak tudi z misijonskim in prostovoljnim udejanjanjem in skrbjo za lastne družine. Kot bi vedeli, da bo pred rojstvom potrebno zbrati še posebno veliko moči, smo se kar dobro okrepili in zrastli v samozavesti v nam dragoceni  Rahelini hiši otrok, kjer smo se našli in skupaj preživeli kar pet let. Vezalo nas je preprosto prijateljstvo in enoten pogled na delo po principih montessori pedagogike, zato so tudi sadovi bili odgovor na to. Zadovoljni otroci, ki so radi prihajali in zaupljivi starši, ki so rastli z nami. A smo kljub temu ali morda ravno zato, doživeli manjši pretres ob rojstvu, a ta nas je le še bolj povezal in nam potrdil, da smo na pravi poti in da se splača truditi za dobroto in resnico. Zato močnejši in hvaležni  drug za drugega  skupaj stopamo na to novo pot, ki smo jo poimenovali preprostomontessori. Čisto enostavno želimo skupaj, kot bratje in sestre soustvarjati za dobro velikih in malih, a odprtih src, ki jim je montessori preprosto blizu, ki jim je zlezel pod kožo, ki jim je dal odgovore in jim jih še daje. Tu želimo stati ob strani. Drug drugemu in vam.